Mesto, polno presenečenj
Ulična umetnost je v Bruslju zelo razširjena, stripovski junaki na letalih in celo v novem potnem listu.
Večina ljudi pozna Bruselj kot središče Evropske unije, a ima mesto tudi drug, bolj skrit obraz, ki ga ni vedno najlaže razumeti.
Njegov nekoliko ekscentričen značaj in oblaki, ki visijo nad njim večji del leta, hitro skrijejo njegove posebnosti in lepoto. Te se obiskovalcu odstirajo postopoma in s poglobljenim doživljanjem pridejo na dan njegova kozmopolitskost, ustvarjalnost in privlačnost.
Mesto je zaradi oceanskega podnebja pogosto odeto v sive barve, zato pogled še toliko bolj pritegnejo pisani grafiti, ki so jih umetniki naslikali na pročelja stavb, zidove, klopi ali ulične svetilke. V mestnem središču tako vedno znova navduši delo Brechta Evensa Jardin aux fleurs, ki na nekoč brezizraznem zidu ponazarja ogromen eksotičen cvetoč vrt, ki misli v trenutku popelje v kraje daleč stran.
Ulična umetnost tudi o družbenih izzivih
Podobno kot v Parizu ali Londonu je tudi v Bruslju ulična umetnost postala del mestne duše. Kot piše na spletni strani visit.brussels, agencije za komuniciranje regije Bruselj – mesto, bruseljski ulični umetniki predstavljajo glas stalno spreminjajočega se mesta. Svoja dela razstavljajo na javnih mestih, na ogled vsem, ki jih želijo občudovati. Mesto uporabljajo kot razstavni prostor, v katerem po naročilu ali spontano ustvarjajo tako monumentalne kot nekoliko bolj diskretne umetnine.
Pri tem uporabljajo različne tehnike, s svojimi deli pa se marsikdaj odzivajo na aktualne dogodke, globalne probleme ter družbene izzive. Tako je na primer nastal sklop grafitov MIXITY, ki ponazarja raznolikost v tem 1,1-milijonskem mestu. Po bruseljskih ulicah je mogoče slediti več začrtanim potem za ogled tematskih grafitov, ki med drugim obiskovalca popeljejo tudi med junake iz stripov.
Ustvarjalna stripovska scena
Stripi, pripovedovanje zgodb z nizanjem risb, so v Bruslju že od nekdaj izredno priljubljeni in v mestu je razvita ustvarjalna stripovska scena s priznanimi tečaji risanja stripov, stripovskimi združenji in iniciativami.
Nekaj več kot pol metra visok Manneken Pis je pomemben del bruseljske folklore. Dečka ob posebnih priložnostih oblečejo in tako se je v njegovi garderobi nabralo že več kot 900 kostumov, med njimi je tudi gorenjska narodna noša.
Tu je belgijski stripovski umetnik Georges Remi pod umetniškim imenom Hergé ustvaril pustolovščine mladega časnikarja in popotnika Tintina ter njegovega kužka Švrka, Peyo pa je narisal Smrkce. Vse to in še veliko več je na ogled v bruseljskem muzeju stripovske umetnosti. Kako pomembna tradicija je za Belgijo strip, pa kaže dejstvo, da stripovski junaki krasijo tudi nekaj letal največje belgijske letalske družbe in celo novi belgijski potni list.
Na bruseljskih ulicah je mogoče videti številne izvirne in včasih nekoliko hudomušne kipe. Najbolj znan je zagotovo deček, ki lula, skrit v ozkih ulicah nedaleč stran od osrednjega bruseljskega trga Grand Place. Tega je zaradi njegove lepote in edinstvene arhitekture Unesco zaščitil kot svetovno dediščino, na njem pa je poleti na ogled tudi ogromna preproga iz cvetja.
Nekaj več kot pol metra visok bakreni deček je pomemben del bruseljske folklore. Dečka ob posebnih priložnostih oblečejo in tako se je v njegovi garderobi nabralo že več kot 900 kostumov, med njimi je tudi gorenjska narodna noša. Kot protiutež dečku je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nastala še deklica, ki lula. V središču mesta pa lula tudi kip psa.
Vse to kaže na poseben smisel za humor, ki ga imajo Bruseljčani. Zwanze je beseda, ki v bruseljskem narečju, kjer se mešata francoščina in flamščina, ne pomeni le vrsto velikokrat sarkastičnega humorja, ki ga označujejo pretiravanje, samokritika, samoironija, skratka norčevanje iz samega sebe, ampak tudi poseben pristop k življenju.
Devet krogel ponazarja povečan kristal železa
Atomium se vidi že od daleč. Na obrobju mesta so ga postavili za svetovno razstavo leta 1958 in od takrat je postal prava mestna ikona. Devet krogel ponazarja kristal železa, povečan 165-milijardkrat, simbol zaupanja v znanost. V njih so uredili muzej in fascinantno, skoraj nadrealistično se je po tekočih stopnicah pomikati iz ene krogle v drugo ter opazovati ta edinstveni arhitekturni projekt. Nič čudnega, da je Atomium po podatkih visit.brussels najbolj priljubljena turistična točka v mestu.
Kot protiutež dečku, ki lula, je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nastala še deklica, ki lula. V središču mesta pa lula tudi kip psa.
Pogled nanj je zlasti lep z vrha nekaj kilometrov oddaljene avenije Dailly ob jasnih jutrih, ko se nebo obarva v odtenke oranžne barve. Ob torkih se tu in na okoliških ulicah že zgodaj zjutraj začnejo zbirati prvi tovornjaki, s katerih glasno raztovarjajo sadje in zelenjavo, začimbe, kozmetične in kuhinjske pripomočke, poceni oblačila in obutev. Kakšno uro pozneje prodajalci za stojnicami že glasno vabijo mimoidoče k nakupu in vzdušje spominja na orientalsko tržnico, kjer se mešajo vonjave, barve in okusi.
Prav na tržnicah je kulturna raznolikost v Bruslju najbolj opazna. Ne samo zaradi pestre ponudbe izdelkov z vsega sveta, pač pa tudi zaradi številnih jezikov, ki jih je tam mogoče slišati. V mestu je namreč 30 odstotkov prebivalcev tujcev in v njem živi kar 183 nacionalnosti, ki govorijo 108 različnih jezikov.
Priljubljene so majhne tržnice v soseski
Bruseljčani so nad tržnicami navdušeni in te so vedno polne. Na različnih koncih mesta se zvrstijo ob različnih dneh v tednu. Znani so bolšjak na trgu Jeu de Balle, tržnica s starinami na trgu Sablon ter največja splošna tržnica pri železniški postaji Midi, čeprav se zdi, da so med domačini najbolj priljubljene prav majhne tržnice v soseski.
Prebivalci ob trgu Chasseurs Ardennais, kjer živi številna mednarodna skupnost, vsak teden nestrpno pričakujejo petek, ko se popoldne trg napolni s stojnicami s hrano. To je dan, ko se med nakupovanjem srečujejo prijatelji in znanci, ko se lahko pogovorijo s prodajalcem grških dobrot, kupijo maroški kruh, potrpežljivo čakajo v vrsti pri stojnici s siri, kjer dobijo tudi nasvet, kaj naj tisti večer postavijo na mizo, ali pred ribarnico, kjer so na prodaj odlične sveže ribe.
Arhitekturo v mestu je zaznamoval art nouveau
Le lučaj stran je trg Ambiorix, kjer marsikomu ob hiši Saint-Cyr zastane korak. Pročelje te samo štiri metre široke hiše, narejene v slogu art nouveau, je prava umetniška mojstrovina, ki jo krasita sofisticirano železno okrasje in steklo. Arhitekt Gustave Strauven, star komaj 21 let, je hišo zgradil za slikarja Georgesa Léonarda de Saint-Cyra med letoma 1900 in 1903.
Bruseljskih ulic pa ne polnijo le vonjave po čokoladi, ampak tudi po toplih vafljih, katerih recept se prenaša iz generacije v generacijo.
Bil je učenec arhitekta Victorja Horte, ki je imel poleg Paula Hankarja vodilno vlogo pri širjenju sloga art nouveau v Bruslju. Ta umetnost je konec 19. stoletja prevladovala tako v arhitekturi kot tudi pri izdelavi pohištva, okrasnih predmetov in nakita. Bila je odziv na hitro industrializacijo v tistem času, zato so navdihi in motivi večinoma prihajali iz narave. Čeprav je bilo gibanje art nouveau nepričakovano in ni trajalo dolgo, je imelo v mestu izreden vpliv.
Po podatkih visit.brussels je v tem slogu v Bruslju takrat nastalo skoraj 500 stavb. Mnoge so bile domovi arhitektov, ki so delovali v tistem času. Kazale so na nov način življenja in na prizadevanje ljudi za svobodo na različnih področjih, na družbenem, ekonomskem, filozofskem in kulturnem. Zdaj so nekatere odprte za javnost, tako da si je mogoče ogledati tudi njihovo osupljivo notranjost.
Vsako pomlad za tri tedne odprejo obiskovalcem svoja vrata kraljevi rastlinjaki v Laeknu in mnogi komaj čakajo, da si lahko ogledajo nekatere redke in dragocene rastline, ki rastejo pod ogromnimi steklenimi kupolami, v monumentalnih paviljonih in pod širokimi arkadami. Arhitekt Alphonse Balat je kompleks rastlinjakov zgradil leta 1873. Razprostira se v ogromnem parku ob gradu Laeken, ki je uradna rezidenca belgijske kraljeve družine.
Spomladi zacvetijo japonske češnje
Pomlad v Bruslju pa je posebna tudi zato, ker takrat v Schaerbeeku zacvetijo japonske češnje in ta del mesta obarvajo pastelno rožnato. Cvetoča drevesa, ki so nanizana vzdolž številnih ulic, še polepšajo pogled na hiše iz obdobja art nouveau in privabljajo številne sprehajalce. V tem času je tudi sprehod po parku Josaphat poseben, saj si je prav takrat v njem najlepše privoščiti piknik ali popoldanski prigrizek v kateri izmed tamkajšnjih kavarn in barov.
Bruselj je bogat z najrazličnejšimi muzeji, ki med drugim pogosto gostijo svetovno znane razstave, vsako leto pa se tu zvrstijo tudi številni kulturni dogodki. Med mladimi virtuozi – violinisti, pianisti, čelisti in pevci, ki začenjajo mednarodno glasbeno pot, je v njihovi karieri pomembna odskočna deska dobra uvrstitev na mednarodnem tekmovanju kraljice Elizabete, ki je eno najzahtevnejših in najbolj znanih v Evropi, vse od leta 1937, ko so ga prvič organizirali.
Namen tega tekmovanja, ki poteka pod strogimi pravili, je odkriti odlične umetnike, ki jih ocenjuje prestižna žirija, gostoljubnost pa jim ponudi celotna država. Mnogi glasbeni navdušenci celo gostijo tekmovalce na svojem domu in jim omogočijo prostor za vaje in pripravo na nastope.
Okusni čokoladni bomboni, ki jih cenijo po vsem svetu
Ko govorimo o Bruslju, se nikakor ne moremo izogniti čokoladi. Izložbe trgovin s čokolado po mestu so tako privlačne, da se jim je težko upreti. Čokoladni mojstri ustvarjajo okusne praline bombone, ki jih cenijo po vsem svetu. V njih je namreč skrito vse njihovo znanje ustvarjanja z najkakovostnejšo čokolado, mešanja najrazličnejših okusov in oblikovanja.
Evropa je kakavovo zrno spoznala leta 1502, deset let po tem, ko je Krištof Kolumb pristal v Ameriki. Takrat si nihče ni predstavljal, da bo to imelo tako pomembno vlogo v mednarodni trgovini. Sprva je bilo kakavovo zrno le plačilno sredstvo, šele pozneje so iz njega začeli izdelovati najprej napitek, z industrializacijo v 18. stoletju pa je čokolada postala veliko več.
Mesto je zaradi oceanskega podnebja pogosto odeto v sive barve, zato pogled še toliko bolj pritegnejo pisani grafiti, ki so jih umetniki naslikali na pročelja stavb, zidove, klopi ali ulične svetilke.
Kot navaja visit.brussels, se je čokoladna zgodba v Bruslju začela leta 1912, ko je belgijski izdelovalec čokolade Jean Neuhaus pod arkadami Galeries Royales Saint-Hubert v središču mesta ustvaril prvi praline bombon. Ti so hitro postali izredno priljubljeni in začele so nastajati številne različice teh malih grižljajev.
Ker je postalo povpraševanje po njih veliko, so jih začeli v večjih količinah prodajati v papirnatih škatlicah, v katere so jih previdno zložili drugega na drugega, da se niso poškodovali. Te prikupne škatlice s čokoladnimi pralineji pa so lahko bile tudi krasno darilo. Bruseljčani se še zdaj radi obdarujejo s pralineji, ki jih skrbno izberejo v svoji najljubši prodajalni čokoladnih bombonov v mestu, kjer ustvarja kateri izmed svetovno znanih čokoladnih mojstrov, in so zanje pripravljeni odšteti kar nekaj denarja.
Bruseljskih ulic pa ne polnijo le vonjave po čokoladi, ampak tudi po toplih vafljih, katerih recept se prenaša iz generacije v generacijo. Kupiti jih je mogoče tako rekoč vsepovsod.
V parku razigrani otroci vlečejo starše za rokav h kombiju, iz katerega brkati prodajalec ponuja to okusno sladico. Ta je ob koncu pouka parkiran tudi pred šolo in pred njimi se vije vrsta šolarjev, ki potrpežljivo čakajo, da pridejo na vrsto. Na ulicah in v kavarnah vaflje prodajajo s številnimi prilogami, od jagod, banan, smetane ali tekoče čokolade. In čeprav nekateri ljubitelji vafljev prisegajo na tiste bruseljske, drugi spet na lieške, se vsi strinjajo, da so tako eni kot drugi odlični.
Bruselj je znan še po eni specialiteti – ocvrtem krompirčku. Razprava o tem, ali je njegov izvor v resnici francoski ali belgijski, verjetno ne zanima množic, ki prihajajo od blizu in daleč, da bi ga pokusile v velikih papirnatih škrnicljih, v katerih ga v Bruslju postrežejo.
Hrustljavi krompirček pečejo dvakrat
Maison Antoine na trgu Jourdan je eden izmed najbolj priljubljenih kioskov, kjer krompirček prodaja že tretja generacija v družini. V Belgiji krompirček pečejo dvakrat in zato je zunaj hrustljav ter znotraj sočen, radi pa ga tudi obilno prelijejo z različnimi omakami. Poleti, ko je v Severnem morju obilje školjk, ga v bruseljskih restavracijah postrežejo skupaj z njimi. To takrat postane ena izmed najbolj priljubljenih jedi v mestu in na številnih mizah se bohotijo velike črne posode, polne školjk, ob katerih na soncu uživajo gosti.
Zdi se, da se z lepšim, toplejšim vremenom mesto sprosti, napolnijo se parki, pogovori med ljudmi so glasnejši in bolj razigrani, sliši se več smeha. Bruseljčani na vrtove in balkone končno spet postavijo žare, ob katerih se zbira družina in družijo prijatelji, na prostem organizirajo srečanja sosedov ali kar cele soseske.
Ljudje, ki v deževnih sivih dneh brezizrazno hitijo drug mimo drugega, zdaj zaživijo in se povežejo v bolj optimistično skupnost, ki ima rada svoje mesto, kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki jih to morda ima. Zato že ob prvih toplejših sončnih žarkih, ko je temperatura zraka še daleč od prijetne, mnogi Bruseljčani oblečejo poletna oblačila, kot da bi si vsi želeli, da bi ta čas v mesto čim prej prišel.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
